Doktorice znanosti
Dr. Tatjana Welzer Družovec
Znanost, pojem, dejstvo in način življenja danes. A kako je bilo na začetku, kako me je začela znanost spremljati in kako se je vse razvilo?
Ko iščem po svojem pomnilniku – spominu, me pot pelje nazaj do srednješolskih klopi, kjer sem se začela srečevati z znanostjo. Dijaki smo sodelovali v gibanju Znanost mladini in pripravljali raziskovalne naloge z najrazličnejših področij. Navdušil me je projekt sošolk s področja krvnih raziskav in mislim, da sem takrat prvič začutila, da bi to lahko bilo nekaj, kar bi počela tudi jaz. Naslednji mejnik sega na konec gimnazijskega obdobja, ko je bilo treba sprejeti odločitev, kam naprej. Iščoč možnosti študija računalništva je odločitev padla za kakršenkoli študij tehnike in sedla sem v študentsko klop kot brucka elektrotehnike.
Dobro leto potem, ko sem prvič prestopila prag fakultete, sem se vključila v študentsko raziskovalno delo. To je bil začetek in konec hkrati, saj je postala znanost ne samo pojem, ampak predvsem dejstvo in način življenja.
Ni vedno lahko. Vsakdanje življenje zahteva, pričakuje in potrebuje kopico odločitev, ki z znanostjo nimajo dosti skupnega, razen tega, da jim je v posameznem trenutku prav ta napoti, da je ovira, zaradi katere je perilo oprano kasneje, stanovanje nepospravljeno in knjige vsepovsod naložene na kupe. Seveda je znanost oz. tehnološke rešitve mogoče izkoristiti tudi v svojo prednost, ko je prav perilo oprano s pralnim strojem, katerega del je bil morda predmet raziskav, in se s sesalcem zapodim ne samo za prahom, ampak tudi za pršicami in kaj je že na oni strani tega? Raziskave, takšne in drugačne, in seveda, znanost.
Moje znanstveno področje je področje podatkovnih baz, ki se zdijo že tako vsakdanje in raziskane, hkrati pa ponujajo kopico izzivov. Moji so povezani s samim načrtovanjem oz. z oblikovanjem in modeliranjem podatkovne baze. Modeliranje – začetni korak v razvoju podatkovne baze, ki pa predstavlja osnovo oz. trden temelj za njen nadaljnji razvoj. Podobno kot pri gradnji hiše, kjer bi bila ta brez temeljev kot kup zloženih, a nepovezanih lesenih kock, ki bi komajda vzdržale piš nežnega sprehoda okoli njenih vogalov.
Modeliranje in ponovna uporaba sta tako bila postavljena tudi v središče doktorske disertacije, ki je nastajala med raziskovalnim bivanjem v tujini na Univerzi v Celovcu.
To je bilo obdobje, ko je bila znanost res pisana z veliko začetnico, saj sem se med bivanjem v Celovcu lahko v celoti predajala raziskovalnemu delu. Pogoji za delo so bili naravnost idealni in postavljen je bil marsikateri temelj tudi za današnje strokovno in znanstveno delo kakor tudi sodelovanje s partnerji, ki sem jih tam spoznala. Študij v Celovcu je bil zame prava življenjska naložba, pa ne le po znanstveni, temveč tudi po povsem človeški plati, saj se je tam spletla kopica prijateljstev in poznanstev.
Kaj pa danes? Kot redna profesorica se posvečam pedagoškemu, raziskovalnemu in tudi organizacijskemu delu, kot v. d., predstojnica inštituta in koordinatorka v programu Socrtaes-Erasmus. Raziskave zahtevajo čas in energijo, a hkrati danes pomenijo tudi ali pa predvsem boj in spopad za sredstva na natečajih in razpisih, kar pomeni, da oddiha ni in zaspati ali zamuditi za trenutek je lahko skorajda usodno. Vedno se zdi, da je premalo objav, vedno si za las prekratek. In nekje v ozadju se občasno še vedno plazi senca, ki včasih z dvojnimi očmi gleda na oba spola in od vsakega pričakuje drugačne rezultate, čeprav naj bi bila enaka in izenačena in naj znanstvenica ne bi bila superženska, ki si je ob vsem drugem naložila še zanjo nepotrebno moško delo. So pa tudi trenutki, ko je biti ženska in znanstvenica tudi prednost in ne le slabost ali vsaj pomanjkljivost.