Doktorice znanosti
Dr. Helena Šmigoc
Sem matematičarka – trenutno kot raziskovalka na univerzi v Dublinu, predtem kot doktorand raziskovalne matematike, še prej kot študentka teoretične matematike. Začetki moje matematične poti pa segajo že osnovno šolo, kjer me je k razmišljanju o matematičnih problemih spodbujal oče, ki mi je še vedno vzor izrednega pedagoga.
Na univerzi v Dublinu delam kot raziskovalka in pedagog. Moje raziskovalno delo je motivirano s problemi iz teoretične matematike, vendar imajo ti tudi uporabno vrednost. Raziskujem spektralne lastnosti nenegativnih matrik. Izsledki tega področja se uporabljajo v biologiji, ekonomiji in tehniki.
Kariera žensk v znanosti ima kot vsak poklic tako prednosti kot slabosti. Naj najprej povem, zakaj je biti znanstvenica lepo:
• plačane smo za delo, ki nam je všeč,
• čudovit občutek, ko odkrijemo nekaj, kar ne ve še nihče drug na svetu,
• imamo fleksibilne delovne ure,
• same si določimo svoje delovne cilje,
• potujemo na mednarodne konference,
• dovoljeno nam je biti drugačne,
• lahko se oblačimo kakor koli želimo,
• srečujemo druge znanstvenike, ki so večinoma zelo zanimivi ljudje,
• obstaja možnost, da rešimo velik problem in postanemo slavne,
• imamo možnost, da za svoje raziskovalno dejavnost ustanovimo podjetje in postanemo bogate,
• visoko razmerje med moškimi in ženskami v znanosti.
Seveda pa je biti znanstvenica včasih tudi težko:
• dolg delovni čas,
• nizke plače (v primerjavi z odvetniki, zdravniki, računovodjami, menedžerji, avtomehaniki),
• težko je načrtovati prihodnost, saj lahko preteče zelo dolgo časa, preden dobimo redno službo,
• administrativno-upravne zadolžitve,
• same moramo najti motivacijo za svoje delo,
• visoko razmerje med moškimi in ženskami v znanosti.
Če pogledam na zgornji seznam in po matematično seštejem prednosti in slabosti, je prvih kar nekaj več, tako da mi ni žal, da sem si izbrala kariero v znanosti.