Doktorice znanosti
Dr. Mira Trebar
Hiter razvoj računalništva in povezava s pedagoškim delom imata močan vpliv na moje raziskovalno delo, ki je precej raznovrstno in je bilo na začetku močno vezano na raziskave s področja strojne opreme računalnikov, v zadnjem obdobju pa je vse bolj usmerjeno v metode mehkega računanja. Že sam študij računalništva je pravzaprav vezan na nenehno raziskovanje, ker tako izdelovalci računalnikov kot tudi njihovi uporabniki iščejo nove, hitrejše in boljše rešitve. Z raziskovalnim delom sem se srečala že pri izdelavi diplomskega dela, ki je vključevalo analizo obstoječe centralnoprocesne enote računalnika in razvoj strojne opreme ter programov za njeno izboljšano različico. Podiplomski študij na Fakulteti za elektrotehniko sem nadaljevala z raziskavami in razvojem strojne in programske opreme računalnikov. Za podjetje Iskra Delta v Ljubljani smo v letu 1984 končali raziskave z delujočo različico prototipa centralnoprocesne enote računalnika PDP 11/34. Sodelovala sem na številnih raziskovalnih projektih, ki so jih financirali tako ministrstvo za znanost in tehnologijo kot tudi številna podjetja. Raziskave so bile usmerjene v procesiranje slike termovizijske kamere in sledenje gibajočih objektov. Uporabljene so bile metode učenja nevronskih mrež za sledenje gibajočih ciljev v dvodimenzionalni sliki. Modeli učenja in študij nevronskih mrež ter njihove uporabe so bili v nadaljevanju del raziskav, ki so omogočale napovedovanje časovnih vrst z razredi podobnih vzorcev. Tu so se v določenih primerih pokazale zanimive rešitve, ki so pomenile številne možnosti za nadaljnje raziskave pri optimizaciji modularne nevronske mreže razredov in so bile predstavljene na mednarodnih konferencah. Sodelovala sem tudi pri načrtovanju in izdelavi krmilnika za optimizacijo proizvodne linije gumijevih profilov. S sodelavci Laboratorija za adaptivne sisteme in paralelno procesiranje na Fakulteti za računalništvo in informatiko sodelujemo tudi pri mednarodnih projektih, ki nam omogočajo izmenjavo informacij in znanja s tujimi raziskovalci. V zadnjem obdobju se ukvarjamo predvsem z razvojem paralelnih algoritmov v porazdeljenih sistemih in modeli mehkega računanja, kjer sta uporabljeni dve različni metodi učenja – to so nevronske mreže in modeli SVM (Support Vector Machine), ki postajajo v zadnjem času vse bolj razširjeni pri reševanju številnih problemov razvrščanja vzorcev in napovedovanja.
Če razmišljam o znanosti oziroma o ženskah v znanosti, se mi zdi, da je to eden od poklicev, zato tudi raziskovanje postane del tvojega vsakodnevnega dela, pravzaprav del življenja. Za študij računalništva, ki se je v osemdesetih letih šele razvijal v Sloveniji, sem se odločila predvsem iz radovednosti, iskanja nečesa novega, in nisem dosti razmišljala o tem, kako bo to vplivalo na moje življenje. Po opravljeni diplomi sem vpisala magistrski študij, začela pedagoško delo, se zaposlila v podjetju kot raziskovalka in nato kot asistentka na Fakulteti za elektrotehniko. Pedagoško delo je torej postalo moj poklic in znanstvene raziskave pravzaprav niso bile moj osnovni cilj, ampak so postale vse bolj vezane na zahteve po objavljenih raziskovalnih člankih, ki jih moramo izpolnjevati visokošolski učitelji, če želimo napredovati. Področje računalništva že samo po sebi zahteva skoraj vsakodnevno izobraževanje, zato mi pri vsem tem ne ostane veliko časa za raziskave. Razlog za to gre iskati predvsem v premajhnem združevanju pedagoškega in raziskovalnega dela. Pogosto je moj delovni teden v celoti zapolnjen in mi včasih ne ostane veliko prostega časa, kar pomeni, da je treba biti v službi dopoldne ali popoldne, kaj postoriti tudi še zvečer in konec tedna. Delo se ne konča ob štirih popoldne, zato sta pogosto potrebna tudi sodelovanje in razumevanje družine, ker je znanost del mojega poklica.
Članek Ustvarjalnost in svobodno razmišljanje pred kariero: Skupinski portret devetih doktoric računalništva, novinarke Jasne Kontler-Salamon, objavljen v Delu, 18.5.2006, predstavi razstavo Doktorice računalništva in informatike v Sloveniji. Devet doktoric, med njimi tudi dr. Mira Trebar, pripovedujejo o svojih izkušenjah in razmišljanjih o tem, kako je biti ženska v znanosti.