Doktorice znanosti
Dr. Petra Žigert
Moja naravoslovno-matematična pot se je verjetno začrtala že v osnovni šoli, kjer mi je bilo reševanje matematičnih nalog in problemov v veselje, medtem ko me družboslovje nikoli ni pritegnilo. Sledila je, takrat še srednja naravoslovno-matematična šola, danes II. gimnazija, kjer se je navdušenje nad naravoslovjem in matematiko le še okrepilo. Postala sem študentka matematike in kemije na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Matematika je tu postala veliko več kot le reševanje nalog. Ob prvih težjih dokazih izrekov je navdušenje malo splahnelo, a sem ravno ob teh spoznavala lepoto matematike – zaokrožen sistem, ko iz znanih dejstev s sklepanjem prideš do novih spoznanj. Tema diplomskega dela je bila kot nalašč zame, saj je povezovala matematiko s kemijo. Njegov mentor in pozneje »raziskovalni oče« je bil prof. dr. Sandi Klavžar, ki me je navdušil za kemijsko teorijo grafov in ta je še zmeraj moje osrednje raziskovalno področje.
Ob vpisu na podiplomski študij sem se zaposlila na Oddelku za matematiko in računalništvo Pedagoške fakultete v Mariboru, danes Fakultete za naravoslovje in matematiko – sprva kot mlada raziskovalka, zatem kot asistentka in pozneje kot docentka. Danes delam na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo v Mariboru, kjer poskušam svoje znanje kemije čim bolje izkoristiti pri podajanju matematike bodočim inženirjem kemije. Pedagoško delo na fakulteti mi vzame veliko časa, saj želimo študente spodbujati k sprotnemu delu in jih motivirati z modernejšimi načini poučevanja, vse to pa zahteva čas in trud. Kakor koli že, menim, da čeprav je poznavanje matematičnih programskih orodij zaželeno in dobrodošlo za študenta nematematike, bosta zanj svinčnik in papir oz. zame tabla in kreda bistvo učenja in poučevanja matematike.
Ob vseh spremembah – tako v načinu dela kot tudi študijskih programov – kar zmanjkuje časa za raziskovalno delo. Dokler nista v moje življenje vstopili sončici, so bili skoraj vsi vikendi rezervirani za delo. Danes ni več tako. Morala sem ločiti službeni in zasebni čas. Zjutraj gremo vsak v svojo službo – otroka v varstvo, jaz na fakulteto, popoldnevi pa so družinski. Vsak teden so dnevi, ko pridem domov in sta že v pižamah, a se trudim, da je to čim bolj poredko. Biti službeno odsoten za nekaj dni pa je že pravi logistični podvig in brez babic in dedkov bi bilo to skoraj neizvedljivo.
Ko pridem z raziskovalnim delom do rezultata, sem zadovoljna, prav tako, če študenti pohvalijo moje pedagoško delo. Zadovoljna pa sem tudi, ko ujamem čim več otroškega smeha in joka. Ne vidim se samo kot znanstvenice, temveč kot kombinacijo predavateljice, raziskovalke, mame in partnerke. Težko je vse uskladiti, prostega časa ob tako majhnih otrocih skoraj ni. Pogrešam rekreativen šport, a me pri tem trenutno ovira tudi poškodba.
Po svojih najboljših močeh se trudim na vseh področjih, a zame je raziskovanje in poučevanje predvsem služba, družina pa moje življenje.