Doktorice znanosti
Dr. Mojca Noč Razinger
»Ženska in strojništvo – kako gre to skupaj?« so začudeni ljudje, ko jim odgovorim na vprašanje o mojem poklicu. Nekdo je enkrat celo pripomnil, da to pomeni, da si do komolcev in še čez umazan od masti in olja. Iz mojih izkušenj to seveda ne drži. Če bi se morala vnovič odločati o svoji karieri, bi izbrala enako.
Že kot deklica sem očetu dostikrat pomagala pri hišnih popravilih in tako, kot sem rasla jaz, je raslo tudi moje zanimanje za tehniko. Po končani naravoslovno-matematični srednji šoli je bila odločitev za smer študija težka, zato sem hotela študirati kar na treh fakultetah hkrati: strojni, elektrotehnični in računalniški. Ker to praktično ni bilo mogoče, sem izbrala strojništvo in v tretjem letniku smer mehatronika. V nadaljevanju sem se ukvarjala s programiranjem numerično krmiljenih strojev in optimizacijo krmilnega procesa med potekom izdelave izdelka na stroju.
Težaško delo in umazane roke so v sodobnem strojništvu že bolj ali manj preteklost, saj so vse to nadomestili stroji ali pa se temu izognemo z uporabo različnih pripomočkov. Ob tem se razvija prav poseben odnos človeka do stroja, ker mu ta postaja skoraj enakovreden partner in prevzema celo nekatera dela, ki so bila za človeka pomembna. Ob tem se spreminja tudi človek in njegova samopodoba.
S težkim in z neprimernim delom za žensko se med raziskovalnim delom nisem srečevala, saj je s strojem vedno opravljal operater, jaz pa sem skrbela za meritve, merilne inštrumente in računalnik. Tudi delovni kolektiv je bil nekaj posebnega in se ga z veseljem spominjam.
Iz optimizacije procesov in pretežno moškega kolektiva sem se v svoji nadaljnji službeni poti preselila na statistiko. Za privajanje v novo delovno okolje sem potrebovala kar nekaj časa, vendar ugotavljam, da so mešani kolektivi bolj produktivni in dejavni, ker se v njih pojavlja več različnih interakcij med sodelavci in se problemi hitreje rešujejo.
Kako pri vsej pestrosti različnih odnosov, s katerimi se srečujem, vzdrževati in dati svoj najboljši pečat tudi svoji družini? Mislim, da mi je to do zdaj kar uspevalo. Veliko mi pomeni, da se ne čudijo moji poklicni izbiri in da so me na moji raziskovalni in življenjski poti vedno podpirali in stali ob strani. Predvsem takrat, ko sem jih najbolj potrebovala.