Doktorice znanosti
Dr. Tanja Urbančič
Kot otrok in tudi še kot srednješolka si nisem predstavljala, da se bom ukvarjala z računalništvom. Močno so me privlačila različna področja, od glasbe in literature do naravoslovnih znanosti. Že zgodaj pa sem vedela, da mi veliko pomeni, če se lahko učim, če sem lahko ustvarjalna in če se lahko s svojim razmišljanjem in z delom dokopljem do nečesa novega. Izbrala sem študij teoretične matematike in uživala v "možganski telovadbi", prav tako pa tudi v odkrivanju velike moči in posebne lepote matematičnega sveta. Po diplomi sem dobila priložnost, da se pridružim skupini, ki se je na Institutu "Jožef Stefan" ukvarjala z umetno inteligenco. Vpisala sem se na podiplomski študij računalništva, magistrirala, leta 1994 pa končala doktorat. V tistem času in še nekaj let potem sem se raziskovalno ukvarjala predvsem z modeliranjem človekove veščine. Ko se v neki veščini izurimo, njeno izvajanje sčasoma preide na podzavestno raven, zato jo težko opišemo in razložimo z besedami. Primer take naloge je ročno vodenje dinamičnega sistema, na primer žerjava. S sodelavci smo razvijali postopke, katerih cilj je iz posnetkov človekovega vodenja takega sistema s pomočjo računalnika izluščiti pravila, po katerih se pri tem ravna, čeprav se tega morda še sam ne zaveda. Tako dobljena pravila lahko pokažejo tipične značilnosti, pa tudi razlike med izvajanjem posameznikov. Kasneje smo kombinirali generiranje teh pravil z optimizacijo in tako dobili avtomatsko vodenje, ki je po slogu blizu posnetemu operaterju, hkrati pa učinkovitejše glede na izbran kriterij. V zadnjem času se ukvarjam predvsem z novimi načini sodelovanja med skupinami in organizacijami, ki jih omogočajo sodobne informacijske tehnologije. Z računalniškimi postopki želimo podpreti tovrstno sodelovanje preko ustreznega upravljanja znanja, ki omogoči, da se znanje, skrito v glavah posameznikov ali množicah podatkov, lahko čim bolj učinkovito uporabi za reševanje konkretnih problemov. Pritegnejo me predvsem projekti, ki so povezani z izobraževanjem ali zdravstvom.
Objave izsledkov v mednarodnih revijah in knjigah priznanih tujih založb so mi prinesle zadovoljstvo, še zlasti, ko sem videla, da naše delo citirajo in upoštevajo tudi drugi. Hkrati sem pogrešala učinkovitejše poti prenašanja znanja od tam, kjer nastaja, do tistih, ki bi jim lahko koristilo, pa zanj dostikrat sploh ne vedo. Zato smo skupaj s skupino sodelavcev leta 1996 ustanovili Center za prenos znanja na področju informacijskih tehnologij in s pionirskim navdušenjem pripravili več kot 70 različnih specializiranih tečajev in delavnic. Na njih so se zdravniki, strojniki, ekologi in številni drugi strokovnjaki spoznavali s pravkar razvitimi metodami in z orodji iz računalniških raziskovalnih laboratorijev, predvsem pa s primeri njihove uporabe za reševanje težkih problemov z različnih strokovnih področij. Organizacijske izkušnje iz tistega obdobja mi pridejo zelo prav pri vodenju Poslovno-tehniške fakultete na Politehniki Nova Gorica, ki sem ga prevzela leta 1999. Moje sedanje delo me zelo veseli. Od človeka sicer zahteva nenehno izpopolnjevanje, kar pa je bil zame od nekdaj izziv, ki sem mu sledila po najboljših močeh. Pri tem so pomembna tudi srečanja s številnimi učitelji, sodelavci in prijatelji, za katere sem vesela, da so pripravljeni deliti z mano svoje znanje, misli in izkušnje.
Nekatera obdobja na moji poklicni poti so bila precej naporna, zlasti čas pripravljanja doktorata, ko sem že imela dva majhna otroka. Vendar pa me je to naučilo številnih stvari, ki mi še danes pridejo prav. Čim bolje poskušam izkoristiti omejeni čas, ki mi je na voljo, in delati stvari, ki so mi v veselje in v katerih vidim smisel, saj v tem primeru energija kar sproti priteka in skoraj ne čutim utrujenosti, vseeno pa poskrbeti za dovolj počitka, razvedrila in gibanja v naravi, saj sicer napori sčasoma žal terjajo svoj davek. Poskušam pa tudi razumeti potrebe in prizadevanja drugih ljudi, kot je moja družina ves čas razumela mene, za kar sem ji iskreno hvaležna.